Pred dobrim letom sem prvič začutil ostro bolečino v palcu na nogi. Najprej sem mislil, da sem se udaril ali nerodno stopil, saj sem bil ravno na vikend pohodu v hribih. A bolečina ni minila, kvečjemu se je stopnjevala. Palec je otekel, bil vroč na otip, in ponoči me je bolelo do te mere, da nisem mogel spati. Po nekaj dneh sem obiskal zdravnika, ki je po pregledu hitro podal diagnozo – putika.

Pojma nisem imel, kaj to sploh je. Vedel sem le, da je to bolezen, ki jo omenjajo starejši moški, pogosto v šali. A zdaj sem ugotovil, da putika ni nič zabavnega. Gre za obliko artritisa, ki nastane zaradi kopičenja sečne kisline v sklepih. V mojem primeru se je to zgodilo zaradi kombinacije stresa, nezdrave prehrane in premalo gibanja.

Zdravnik mi je predpisal zdravila za lajšanje vnetja, poleg tega pa sem moral nujno prilagoditi prehrano. Adijo, rdeče meso, alkohol in mastna hrana. Sprva mi je bilo težko, ker sem bil navajen bolj “moških” obrokov, a hitro sem opazil razliko. Z redno vadbo in spremembo jedilnika so se napadi, ki jih povzroča putika, zmanjšali.

Najhuje je bilo to, da putika pride nenadoma. En dan si čisto v redu, naslednji pa komaj hodiš. Od takrat naprej veliko bolj poslušam svoje telo. Tudi stres skušam bolj obvladati, saj sem opazil, da mi močni psihični pritiski hitro sprožijo vnetje.

Zdaj, ko imam bolezen pod nadzorom, vidim putiko kot opozorilo. Telo mi je dalo jasno vedeti, da ne morem več živeti kot pri dvajsetih. Danes jem bolje, več se gibam in se trudim, da mi zdravje ne uide iz rok.

Odkar sem začel bolj resno jemati putiko, sem tudi z drugimi spregovoril o tem, brez sramu. Presenetilo me je, koliko ljudi ima podobne težave, pa o tem ne govorijo. Mislim, da je pomembno, da se o putiki odkrito pogovarjamo, saj gre za stanje, ki ga lahko obvladamo, če ga pravočasno prepoznamo in razumemo.…