Energijska terapija je bila zame dolgo nekaj, kar sem postavljala na rob razumevanja. Ne zato, ker bi ji nasprotovala, ampak ker si nisem znala predstavljati, kaj to v praksi sploh pomeni. Besede so zvenele abstraktno, izkušnje drugih pa težko primerljive. Odločila sem se, da grem brez pričakovanj. Samo preveriti, kaj se zgodi.

Prvi občutek ni bil dramatičen. Ni bilo nenadnih prebliskov ali močnih čustev. Bilo je tiho. Presenetljivo tiho. Energijska terapija se ni začela z razlago, ampak z občutkom umiritve, kot da se je tempo v telesu počasi znižal. Misli so se umaknile nekoliko v ozadje, brez napora. In že to je bilo drugače, kot sem pričakovala.

Med samo izkušnjo sem opazila, da telo reagira prej kot glava. Toplota v določenih delih, sproščanje napetosti, ki je sploh nisem zaznala kot napetost. Energijska terapija me je postavila v stik z deli sebe, ki jih v vsakdanjem tempu preprosto preslišiš. Ne zato, ker nočeš poslušati, ampak ker ni časa.

Najbolj zanimivo pa je bilo to, kar se je zgodilo po terapiji. Ne takoj, ampak čez dan ali dva. Več notranjega miru, manj razpršenosti, občutek, da se lažje ustaviš, preden reagiraš. Energijska terapija ni rešila težav, jih pa je postavila v drugačen okvir. Manj napet, manj obremenjen.

Danes na energijsko terapijo ne gledam kot na nekaj mističnega ali ločenega od realnosti. Vidim jo kot prostor, kjer se telo in um lahko uskladita. Ne vsakič enako, ne vedno intenzivno, a dovolj, da opaziš razliko. In ko enkrat začutiš, da takšna oblika podpore obstaja, jo začneš dojemati kot možnost. Ne obvezo. In prav ta odprtost je pogosto tisto, kar naredi največjo spremembo.

Sčasoma sem ugotovila, da energijska terapija deluje tudi kot opomnik. Ne da bi ti kaj vsiljevala, te povabi, da se ustaviš in preveriš, kje si. V telesu, v mislih, v odnosu do sebe. Ta kratka pavza se je začela prenašati tudi v vsakdan. Manj avtomatskih reakcij, več občutka izbire. In to je sprememba, ki se ne zgodi na glas, a ostane.…