Moje prvo srečanje s tehnologijo 3d tisk ni bilo ravno načrtovano. Prijatelj mi je navdušeno razlagal o tem, kako si doma ustvarja stvari iz nič, jaz pa sem ga bolj kot ne skeptično poslušala. Ko pa mi je nekega dne v roke potisnil majhen, popolnoma personaliziran držalnik za kable, sem začela razumeti, da to ni samo hobi za tehnološke navdušence. Tisti trenutek je bil začetek moje čisto osebne radovednosti.
Sčasoma sem začela spraševati več, opazovati postopke in gledati, kako se plast za plastjo nalaga material in iz njega počasi nastaja oblika. Kar me je najbolj fasciniralo, je to, da pri 3d tisku ne gre le za končni izdelek, temveč za celoten proces. Od ideje, skice, modela pa do trenutka, ko prvič primem izdelek v roke. Pri tem sem prvič videla, koliko potrpežljivosti in natančnosti je potrebne.
Ko sem se lotila svojega prvega projekta, sem pričakovala, da bo preprosto. Navsezadnje vsi pravijo, da tehnologija pomaga. A ko sem gledala tiskalnik, kako se ustavlja, ker nisem pravilno izbrala materiala, sem dojela, da je 3d tisk kombinacija ustvarjalnosti in tehničnega razumevanja. Najprej te malo izzove, potem pa nagradi z rezultatom, ki je res tvoj.
Najlepši občutek je bil, ko sem končno ustvarila predmet, ki sem ga potrebovala že dolgo – majhen organizator za pisalno mizo. Ni bil popoln, robovi so bili rahlo hrapavi, ampak ko sem ga postavila na mizo, sem se počutila skoraj ponosno. Kot da sem se dotaknila majhnega kosa prihodnosti. 3d tisk mi je prvič dal občutek, da lahko rešim problem brez čakanja, brez naročil in brez kompromisov.
Zdaj, ko gledam vse izdelke, ki so se nabrali na polici, se vedno nasmehnem. Vsak kos ima svojo zgodbo, vsaka napaka svojo lekcijo. In priznati moram, da me je 3d tisk naučil veliko več, kot sem pričakovala – predvsem potrpežljivosti, načrtovanja in vztrajnosti.
Če me danes kdo vpraša, zakaj se sploh ukvarjam s tem, mu odgovorim preprosto: ker mi omogoča, da iz ideje naredim nekaj resničnega. In to je tisti občutek, ki ga lahko da samo 3d tisk.