Kočo nad smučiščem oskrbujem že devet zim. Večina gostov pride čez dan na čaj in jed, nekateri pa ostanejo čez noč, da bi zjutraj prvi zavili na sveže zasnežene proge. Vsak večer je ista slika. Ob vratih se nabere kup čevljev, rokavic in kap, na stolih pa mokre smučarske jakne visijo do jutra.
Prvo zimo sem imela le radiator v jedilnici in žice nad pečjo. Jakne so se sušile vso noč in bile zjutraj še vedno vlažne. Gostje so se pritoževali. Takrat sem razumela, da so mokre smučarske jakne težava, ki jo moram rešiti, če želim zadovoljne goste.
Z možem sva pomladi uredila majhno sušilnico v kleti. Postavila sva razvlaževalnik, ventilator in dvajset obešalnikov na drogovih. Vse skupaj naju je stalo okoli 1 400 Eur. Prvi večer, ko so se smučarske jakne posušile do jutra, so mi gostje pri zajtrku zaploskali.
Hitro sem ugotovila, da niso vse jakne enake. Sodobne z dobro membrano so suhe že v nekaj urah, starejše pa vpijejo vodo kot goba. Na steno sušilnice sem zato obesila listek z nasveti, kako se smučarske jakne perejo in impregnirajo.
Neki gost je imel jakno, ki je prepuščala vodo že po eni uri. Na listku je prebral, da membrana potrebuje obnovo s posebnim sredstvom, in naslednji teden se je vrnil z obnovljeno jakno. Pri večerji je vsem razlagal, da tudi stare smučarske jakne lahko spet zdržijo vlago, in da je po desetih letih spet smučal suh.
Najbolj mi je ostala v spominu družina s tremi otroki, ki jih je ujel snežni metež. Prišli so mokri do kože, otroci so drgetali. Njihove obleke sem odnesla v sušilnico. Zjutraj so bile vse smučarske jakne suhe in tople, otroci pa so me objeli, kot da sem jim rešila počitnice.
Vsak večer, ko zaprem kuhinjo, grem še v klet. Pogledam, ali so smučarske jakne lepo razporejene, poravnam rokave in ugasnem luč. Morda je to le majhen del mojega dela, a ko zjutraj vidim goste, kako se oblečeni odpravijo na sneg, vem, da so suha oblačila prav tako pomembna kot topla juha.