Ko mi je nekdo omenil partnersko terapijo, sem takoj pomislil na neko dramo. Bodisi je nekdo koga prevaral, so se skregali ali ločili. Nisem si mislil, da je partnerska terapija drugače potrebna, če ne gre za kakšen ekstrem. Zaradi tega pa si tudi mislil, da to ne bo nikoli nekaj zame in za mojo punco. Bila sva namreč precej srečna in sva začela tudi skupno življenje.
Težava pa se je pravzaprav takrat, ko sva se skupaj vselila, šele začela. Ni bilo nič hujšega, samo ujela sva se v vsakdanu. Vsaj je imel pač tiste svoje obveznosti, tempo in misli. Govorila sva veliko, ampak ne vedno bistveno. Pač tisti vsakodnevni pogovori, nič posebnega. Zato pa sva s časom ugotovila, da odkar živiva skupaj, sva v bistvu precej malo skupaj in povezana. Zato sva vedela, da bova morala na temu malo graditi. Sama pa se nisva znala ustrezno pogovoriti, oziroma nisva vedela, kaj narediti. No nato pa mi je punca rekla tiste besede, za katere si nisem nikoli mislil, da jih bom kdaj slišal. Te besede so bile partnerska terapija.
Na začetku sem bil precej skeptičen, ter si po eni strani nisem želel priznati, da to res rabiva. Ker pa nisem videl druge rešitve, pa sem se sprijaznil s tem, da morda res potrebujeva kaj takšnega.
Na prvi uri nisva govorila o težavah, ampak o tem, kako se pogovarjava. To pa je bil precej drugačen pristop, kot sem si mislil. Že pri razglabljanju o tem, kjer naju je vodil terapevt, pa sem spoznal kar veliko, ter sem začel malo drugače razmišljati. Ur pa sva nato imela še nekaj, kjer smo se pogovarjali o različnih temah in rečeh, tako da je bilo vse skupaj precej sproščeno.
Danes pa lahko rečem, da mi je partnerska terapija res rešila zvezo, ter mi je pomagala, da na to sedaj zgledam malo bolj drugače, veliko boljše kot prej.