Ko sem pred tremi leti ostala brez dveh zob v spodnji čeljusti, si nisem mislila, da bo to tako vplivalo na moje počutje. Na začetku sem si govorila, da to ni nič takega, da se bom že navadila, a hitro sem opazila, kako zelo me to ovira pri vsakdanjih stvareh. Hrana mi je uhajala na eno stran ust, govor je postal nerazločen, pa tudi v ogledalo se nisem več pogledala s takim veseljem kot prej. Po posvetu z zobozdravnikom sem se odločila, da poskusim zobne proteze.

Sprva sem imela precej predsodkov. Zdelo se mi je, da zobne proteze nosijo samo starejši ljudje. Jaz pa sem bila še daleč od upokojitve. Vseeno sem si rekla, raje to kot vsakodnevni neprijetni občutki. Postopek ni bil zapleten, a je vseeno terjal nekaj potrpljenja. Odtisi, prilagajanje, poskusi… Ko sem jih prvič dala v usta, sem imela občutek, kot da imam nekaj tujega, kar nikakor ne spada tja. Prva dva dni sem jih nosila le doma, ker me je bilo strah, kako bom zvenela med pogovorom.

A vsak dan je bilo lažje. Zobne proteze so postajale del mene, govor se je popravil, celo prijateljica mi je rekla, da izgledam bolj sproščeno. Največ pa mi pomeni, da lahko zdaj spet normalno jem tudi hrano, ki sem se ji prej izogibala. Danes zobne proteze nosim brez zadrege. Niso ovira, ampak rešitev. In čeprav sem potrebovala nekaj časa, da sem jih sprejela, sem hvaležna, da sem se odločila zanje. Spet imam občutek, da se lahko smejim in govorim brez zadrege in to mi ogromno pomeni.

Ena največjih prednosti, ki jih opažam pri uporabi zobne proteze, je tudi boljše splošno zdravje. Prej sem pogosto jedla premehko, manj hranljivo hrano, zdaj pa lahko brez težav uživam sadje, zelenjavo in tudi tršo hrano, kar se pozna na moji energiji in počutju. Poleg tega me nič več ne boli čeljust ali dlesni, kar je bilo prej skoraj vsakodnevno. Zobne proteze mi niso prinesle le lepšega nasmeha, ampak tudi več udobja v življenju in večjo kakovost vsakdana.…